Napačna prepričanja in dejstva

Dojenčki z DS se rodijo samo starejšim materam.

Starejše nosečnice imajo sicer višje tveganje za rojstvo otroka z DS, vendar se več otrok z DS rodi mlajšim nosečnicam, saj je v mlajši starostni skupini tudi več porodov.

Osebe z DS ne živijo dolgo, večina jih umre mladih, ker imajo toliko zdravstvenih zapletov.

Življenjska doba oseb z DS se je zelo podaljšala; leta 1983 je bila povprečna življenjska doba oseb z DS 25 let, danes pa je 60 let. Z gotovostjo seveda ne moremo napovedati, kako dolgo bo živela posameznik z DS, prav tako kot tega ne moremo napovedati za kogarkoli drugega.

Osebe z DS ne morejo doseči običajnih življenjskih ciljev.

Z ustrezno podporo, to lahko dosežejo. Večina otrok z DS se nauči hoditi, govoriti, tudi osnov branja in računanja. Kot odrasli živijo polno življenje – imajo prijatelje, delo in hobije. Večina je delno samostojnih,  odrasli potrebuje določeno raven podpore.

Osebe z DS so si po videzu med seboj zelo podobne.

Osebe z DS so, tako kot drugi, podobni tudi svojim staršem ali družinskim članom. Nekatere telesne značilnosti so skupne vsem z DS, vendar imajo posamezniki lahko več ali manj teh značilnosti.

Za osebe z DS je šolsko učenje branja in pisanja nesmiselno, saj tega znanja kasneje ne bodo nikoli uporabljali.

Danes vemo, da se mnogi naučijo osnov branja in pisanja ter ta znanja tudi uporabljajo za učenje in zabavo. V ravni pismenosti so velike individualne razlike, nekateri se znajo podpisati, drugi znajo s pisanjem sporočati in z branjem pridobivati informacije.

Osebe z DS so vedno dobrovoljni in čustveni.

Vsak od nas je individuum in tudi osebe z DS imajo različne osebnosti, čustva in razpoloženja.

Otrok z DS negativno vpliva na družino.

Starševstvo otroka z DS se ne razlikujemo pomembno od starševstva otrok z značilnim razvojem. Pogostost ločitev je v družinah z otrokom z DS celo nižja od povprečja. Pri sorojencih so opazne pozitivne značilnosti (strpnost, sočutje, potrpežljivost), v primerjavi z brati in sestrami brez DS.

Programi zgodnje obravnave so neučinkoviti, ker ne morejo bistveno zmanjšati razvojnega zaostanka pri otrocih z DS, da bi ti dosegli enake cilje kot povprečni otroci. 

Bistvo zgodnje obravnave ni v tem, da otroci z DS dosežejo enake cilje kot otroci z značilnim razvojem. To ni način za merjenje učinkovitosti programa zgodnje intervencije. Raziskovalci so danes enotni, da ima zgodnja intervencija pozitiven učinek na razvoj otrok z DS in na družino.