Napačna prepričanja in dejstva
Napačna prepričanja in dejstva o Downovem sindromu (DS)
Napačna prepričanja – stereotipi
Dejstva
Dojenčki z DS se rodijo samo starejšim materam.
Starejše nosečnice imajo sicer večje tveganje za rojstvo otroka z Downovim sindromom, vendar se večina otrok z Downovim sindromom rodi mlajšim nosečnicam, saj je v tej starostni skupini tudi več porodov. To pomeni, da tveganje posamezne nosečnice raste s starostjo, a ker je mladih nosečnic več, se dejansko več otrok z Downovim sindromom rodi med njimi.
Osebe z DS ne živijo dolgo, večina jih umre mladih, ker imajo toliko zdravstvenih zapletov.
Življenje oseb z Downovim sindromom je danes precej daljše kot nekoč. Če je bila povprečna življenjska doba leta 1983 le okoli 25 let, danes dosega približno 60 let. Seveda ne moremo natančno napovedati, koliko bo živel posameznik z DS – vsak človek je edinstven, in to velja za vse nas.
Osebe z DS ne morejo doseči običajnih življenjskih ciljev.
Z ustrezno podporo lahko osebe z Downovim sindromom dosežejo številne mejnike – naučijo se hoditi, govoriti ter obvladati osnovno branje in računanje. Kot odrasli živijo polno življenje, imajo prijatelje, delo in hobije. Večina je delno samostojnih, odrasli pa še vedno potrebujejo določeno raven podpore.
Osebe z DS so si po videzu med seboj zelo podobne.
Osebe z Downovim sindromom so, tako kot vsi drugi, podobni svojim staršem ali družinskim članom. Nekatere telesne značilnosti so skupne večini oseb z DS, vendar se pri posameznikih te značilnosti razlikujejo po intenzivnosti in obsegu.
Za osebe z DS je šolsko učenje branja in pisanja nesmiselno, saj tega znanja kasneje ne bodo nikoli uporabljali.
Danes vemo, da se mnogi naučijo osnov branja in pisanja ter ta znanja uporabljajo tako za učenje kot za zabavo. Pri ravni pismenosti so velike individualne razlike: nekateri se znajo podpisati, drugi pa uporabljajo pisanje za sporočanje ali branje za pridobivanje informacij.
Osebe z DS so vedno dobrovoljni in čustveni.
Vsak človek je edinstven, tudi osebe z Downovim sindromom. Imajo različne osebnosti, čustva in razpoloženja.
Otrok z DS negativno vpliva na družino.
Starševstvo otroka z Downovim sindromom se v osnovi ne razlikuje bistveno od starševstva otrok z značilnim razvojem. Pravzaprav je pogostost ločitev v družinah z otrokom z DS pogosto nižja od povprečja. Sorojenci otrok z DS pa pogosto razvijejo pozitivne lastnosti, kot so strpnost, sočutje in potrpežljivost, v primerjavi z vrstniki brez sorojencev z DS.
Programi zgodnje obravnave so neučinkoviti, ker ne morejo bistveno zmanjšati razvojnega zaostanka pri otrocih z DS, da bi ti dosegli enake cilje kot povprečni otroci.
Bistvo zgodnje obravnave otrok z Downovim sindromom ni v tem, da bi dosegali enake cilje kot otroci z običajnim razvojem – to ni merilo uspeha. Raziskave kažejo, da zgodnja podpora otroku zelo koristi – ne le pri njegovem razvoju, ampak tudi družini pomaga bolje razumeti in podpirati otroka.