Za starše

v teh dneh si slišala že marsikaj: od sočutja, celo pomilovanja – do tolažilnih in nerealno optimističnih besed. Nekateri se pogovora s teboj izogibajo, drugi se obnašajo, kot da nič ni, spet drugi so kar naenkrat tako zelo pametni …

Vsaj približno vemo, kako ti je: spomnimo se svojih prvih dni z diagnozo Downov sindrom. Ko smo imele tako zelo rade svojega otroka – in smo hkrati tako zelo sovražile tisti 47. kromosom. Spomnimo se, kako smo si hotele pomagati z internetom, pa je bilo samo še slabše. Spomnimo se, kako smo več moči porabile za to, da smo tolažile mamo in taščo, kot pa za to, da bi spet mogle normalno zadihati in se veseliti prihodnosti.

Marsikaj, kar se zdaj dogaja tebi, smo dale skozi tudi me: strah, negotovost, obup, jeza, nemoč. So stiske, ki se jih ne da opisati z besedami, stiske, ki jih ne razumeš, če jih nisi doživel; ki se jih ne da spraviti na spletno stran.

Rade bi ti povedale, da v vsem tem nisi sama. Precej nas je, ki smo to že doživeli. Morda ti lahko pomagamo. Če želiš, se lahko z nami pogovarjaš. Lahko pokličeš, pošlješ elektronsko pošto, najdeš nas na Facebook skupini Downčki. Če želiš, ena od nas z veseljem pride na obisk k tebi v porodnišnico – ko smo bile me tam, smo si želele, da bi se z nekom lahko pogovorile o … vsem tem.

Želimo ti, da bi v tvojem srcu čimprej spet sijalo sonce (ker bo!). Stisni otročka k sebi, rada ga imej – in pokliči ali piši, da ti predamo optimizem! :)